Mladi prekmurci Avellanedi 1939

Izseliti se v naši civilizaciji skoraj vedno pomeni neke vrste pregnanstvo.Motivi so lahko razlicni : družbeni,ekonomski , politicni ali osebni. Vkljucitev v življenje nove domovine je odvisno o zgodovinskega trenutka in od dobre volje da bi si kaj ustvarili. Pravo vkljucitev poteka samo takrat, kadar se dovoli spoštovaniti kulturo in identiteto države od koder izseljenci prihajajo. Obstaja vec odnosov med izseljensko in avtohtono kulturo.

* Asimilacija: izseljenci se adaptirajo in pozabijo svoj izvor.
* »Življenje poleg« kulturi živita ena ob drugi, brez izmenjave.
* »Geto« izseljenska kultura se obdrži v zakljuceni skupini, ki si ne želi izmenjav
z avtohtono kulturo.
* Integracija: Pri stari slovenski emigraciji vecinoma drži da v drugi fazi se
integrirajo druge emigrante. Zato moremo ce želimo poznati in razumeti razvoj
življenja izseljenca, poznati okolje kjer so se naucili živeti v okviru kulture in
navad razlicnih od svoje.

Rada bi vam prepovedala nekaj o življenju prekmurskih izseljencev v Avellanedi od 1925 do približno 1950 leta.

AVELLANEDA : mesto dobi ime leta 1904. Nahaja se južnem Buenos Airesu , ob
»Riachuelu« ( majhna reka) prek stolnice.
Železnica in privilegirana pozicija sta omogocili hiter razvoj , od tam je cela država
Izvažala.. Tam je bila zgrajena centralna tržnica ( volna, usnje, žitarice ) gigant 135000 kvadratnih metrov, prvo delo pri katerem je sodelovala vecina prekmurskih priseljencev. Delali so tudi v hladilnicah za meso, ki so bile v rokah Angležev.
Avellaneda je imela elektrarno, mline, ladjedelnice, tovarne vžigalic, tkalnice, usnjarsko in kemicno industrijo, tudi tovarne stekla, mila in svec. V vseh so delali tudi Prekmurci.
Med leti 1909 in 1944 je vladal v Avellanedi nek poglavar . Mesto je kaoticno raslo in to je pripomoglo k rasti politicnega podkupovanja in izlocanju nasprotnikov. Delovale so tudi paravojaške skupine, fašisticna liga prav v središcu Avellanede.
Vendar pa je bila država še tako bogata, da je ocitna korupcija ni uspela zlomiti..
V tako mesto so prišli med leti 1920 in 1938 prvi Prekmurci. Generacija, rojena med 1890 in 1920 . Je prinesla s seboj svoje kulture, posebnosti, predvsem v jeziku.
Velika razlika s Primorci, ki so tudi takrat masovno prihajali Argentino, je bila, da so se oni lažje prilagajali, ker so poznali italijanski jezik, kar je omogocalo lažje razumevanje in ucenje spanšcine.
Med Prekmurci ni bilo nobenega ki ne bi znal pisati in brati, za razliko od dosti izseljencev iz drugi držav. Nekateri, pretežno moški so imeli tehnicni poklic, bili so obrtniki, mehaniki, cevljarji.. Vse kar jim omogocalo boljše službe.
Govorili so madžarsko,ker so se jo ucili v šoli, »prekmuršcino » ki so jo naucili doma, in tudi nemšcino, zaradi cesar so lažje dobili službo.
Neporocene ženske so delale kot pomocnice ali v nemških restavracijah v središcu mesta .
Naselili so se v delu Avellanede, blizu tovarn. Hiše so bile preproste, sestavljene iz vec bivalnih prostorov okrog centralnega dvorišca. V vsaki sobi po ena družina, vcasih tudi do 6 oseb s skromnimi zavesami kot edina delitev prostora, zagotovilo potrebne intimnosti.
Ce niso dobili službe v Avellanedi, so potovali vec sto km. V prenatrpanih vagonih do krajev, kjer so lahko delali na žetvi raznih pridelkov oz. pobiranju sadja. Velikokrat zaradi nepoznavanja jezika z zelo slabimi dogovori o placilu. Zato so zaupali samo tistim ki so jih razumeli. Oblikovali so neke vrste »mreže solidarnosti« po navadi so najemali hiše v bližini in živeli v vec ali manj strnjenih skupinah, vendar tudi z drugimi izseljenci.
Porocali so se tudi med seboj. Vecina je imela 1 do 2 otroka, redki 3. Veliko se jih je tudi zaradi globoke ekonomski krise v tridesetih letih vrnilo v Slovenijo ali se odselilo drugam.

V prostem casu so radi obiskovali dve restavraciji v mestu, last Prekmurcev . Tam so se tudi dobivali za ples,koline »gostuvanje« itn. Kmalu so zacutili potrebo po organizaciji društva. Prvic leta 1932, vendar je projekt padel v vodo zaradi notranjih razprtij dveh frakcij. Leto 1940 se je ustanovila »Slovenska krajina« z namenom, da bi ohranili jezik, kulturno identiteto in preprecili razpršitev ljudi. Takrat so šteli okrog 1000 Prekmurcev , vkljuceni njihovi potomci. Okrog 200 se jih je zbralo tudi ob znanemu slovenskemu duhovniku Janezu Hladniku. Ustanovili so pevski zbor , ki je na zacetku nastopal pri mašah pod vodstvom Cirila Jekseta, kasneje Cirila Krena.
Organizirali so gledališke predstave v slovenšcini in imeli so tudi knjižnico. Tematike so bile pretežno verske narave, kar ni bilo motece niti nevarno. Namrec takrat je bil v Avellanedi vsak tujec osumljen anarhizma oz. politicne agitacije in ce bi pristal v zaporu ni bilo garancije, da bi se vrnil živ in zdrav domov.
Situacija je bila celo tako huda, da je znano, da ko se je prikazala policija oz. predstavniki paravojaškihs sil , so knjige z drugimi vsebinami od verskih vrnili sanitarni jašek, da jih ne bi našli . Tako se je izgubil dober del dedišcine, literature, zapisi prvih let izseljenstva.
Zato potomci prvih priseljencev cutijo, da zgodovina ni bila pravicna do njih . Velikokrat so slišali, da ne govorijo » današnje, prave« slovenšcine, kar verjetno izhaja iz velikega nepoznavanja zgodovinskega trenutka njihovega izseljevanja.

Ce se vrnemo k »Slovenski krajini«, je ta rasla do novega »Doma« v kraju Lanus, tudi na jugu Buenos Airesa. Ob njem so se tudi naselili Prekmurci. Deloval je do leta 1960. Stavba še vedno stoji vendar pa društvo ne funkcionira vec.Je treba tudi povedati, da je bilo katolikom mnogo lažje, saj so se združevali okrog p. Hladnika in drugih Slovencev. Za luterance je bila situacija drugacna, in to je pripeljalo do velikih kritik dolocenih skupin, vendar pa niso uspele omadeževati razumevanja in prijateljstva med Prekmurci. Zato je nastala ideja, da bi ustanovili drugo društvo v katerem ne bi prevladovale verske oz. politicne razlike in tako je leta 1943 nastalo Slovensko podporno društvo »Slovenec« . Denar so nabrali na srecanjih, z organizacijo plesov, z donacijami in posojili in leta 1948 kupili zemljišce v Bernalu, obcina Quilmes, jug Buenos Airesa, na katerem so , z delom vseh clanov kmalu, decembra leta 1950, dokoncali prvi del gradnje novega doma. Plesi, na katerih so igrali glasbeniki iz Prekmurja (Josar- Cmor banda) so postali tako popularni, da je dom zelo hitro rasel in pridobival na ugledu tudi med drugimi izseljenci in Argentinci.
Leto 1959 sta se pobratili društvi iz Bernala in Prekmursko društvo iz Montevidea, Urugvaj, kjer živi veliko Prekmurcev, številni od njih v sorodu z »argentinskimi«. Najbolj popularna skupna dejavnost je bilo prvenstvo v kegljanju tradicija, ki se je žal prekinila ker v Bernalu niso uspeli dograditi igrišca.
Tudi v Bernalu se je veliko Prekmurcev naselilo blizu doma. Težave so nastale ko so zaceli umirati predstavniki prve generacije.
Kljub temu, da njihovi potomci niso govorili knjižne slovenšcino, so se cutili Slovenci in sprejemali vse obiske in kulturne manifestacije, ki so vse bolj pogosto prihajale v Argentino. Leto 1993, ob 50 obletnici društva, se je zgodila prelomnica, saj so prvic nastopali Prekmurci v prekmurskem domu. (Marko Banda-Boris Žalig-župan Andrej Gerencer in Marijan Dora)
Po dolgem casu so slišali jezik in glasbo iz otroštva. Niso bile sanje ampak resnicnost, in to je pomenilo novi zagon. Predvsem je sedaj prisotna želija in potreba po poznavanju »uradne slovenšcine«, da se ne bi izolirali. S podporo folklorne skupine iz Beltincev in prof. Jožeta Vukana iz pevskega društva Prekmurje pri glasbi, je nastal tecaj narodnih plesov v okviru nove plesne šole »Primož Trubar« .
Društvo je tudi clan širšega društva, »Consejo asesor de colectividades« , ki združuje vse izseljenske skupine v Quilmesu, mesto s 580,000 prebivalcev. Trenutno oz. do leta 2003 mu tudi predseduje . V tem okviru je njegova prva naloga predstavitev slovenske kulture špansko govorecim.

Lahko zakljucimo, da je preživljanje prva potreba izseljenca ob prihodu v novo okolje. Išce vedno boljše možnosti, službe, oblikovati družino. Ko se to zgodi lahko recemo, da se je nastanil. Potem se vraca h koreninam in potrebuje skupno društvo, cerkev itn. Prekmurcev ki so doživeli vse faze, ni vec med nami. Vendar pa je bilo njihovo delo tako pomembno, da kljub nenaklonjeni financni situaciji v Argentini, njihovi potomci skušajo nadaljevati tradicijo in delo. V tem primeru bi lahko menicno rekli, da gre dejansko za cudež, veckrat ne razumljen zaradi nepoznanenja zgodovinske perspektive.

Nedvomno so bili prvi izseljenci tisti, ki so pripravili por skupini, ki je prišla v Argentino po drugi svetovni vojni. Saj je šlo za popolnoma drugo Argentino, takrat med prvimi svetovnimi selami, bogato in visoko razlito, » polna kašca« za povojano Evropo, v kateri so lahko bili aktivni protagonisti.

60 obletnico » Slovensko prekmursko
društvo iz Bernala« Argentina